Nadaljujemo z razvijanjem čuječnosti in čuječnih stališč. Eno od pomembnih in v današnjem hitrem načinu življenja zelo uporabnih stališč je potrpežljivost. Potrpežljivost pomeni razumevanje in sprejemanje dejstva, da potrebuje vsaka stvar svoj čas. To zajema tudi potrpežljivost do samega sebe.
Današnji hiter tempo življenja nam pogosto ne dovoli, da se ustavimo, počakamo, si prisluhnemo. Zdi se nam, da nam družba govori:
če ne moreš hitro reagirati ali rešiti problem, potem nisi dovolj sposoben. No, resnica je, da se v hitenju skrivajo tudi napake, ter tudi da vsak metuljček potrebuje čas, da gre ven iz ličinke in se spremeni v čudovitega metulja.
Tako tudi vsak od nas ima svoj ritem spreminjanja in včasih rabimo samo malo potrpežljivosti. V tem čakanju pa se je dobro spomniti, da se ne obsojamo, če stvari ne gredo tako hitro, kako bi hoteli. To ne pomeni, da smo neuspešni, nesposobni, ali da se naša pričakovanja ne bodo nikoli uresničila. Mogoče moramo samo malo odpustiti skrbi in hrepenenje ter priklicati zaupanje v proces.
Vsak kreativni proces ima 4 faze: pripravo, inkubacijo, razsvetljenje in verifikacijo. Inkubacija je čas, v katerem se zdi, da se nič ne dogaja, čeprav je to faza, v kateri se veliko tega rojeva in zori. Številni izumitelji in kreativci so se mučili in kritizirali, ko bi prišli v to fazo, vse dokler se niso naučili sprejeti da je tudi ta faza v kateri se nič ne dogaja nujna za kreativni proces. Naučili so se jo vzljubiti in zavedati se, da potrebujejo sproščeno čakanje, da bi se porodila nova kreativna ideja. Naše življenje pa je naša največja kreacija. V tem procesu kreiranja občasno rabimo potrpežljivosti, da sprejemamo čas in čakanje.
Potrpežljivost nas tudi spomni, da ne moramo vsak trenutek izpolnjevati z aktivnostjo, ali razmišljati, kako bomo živeli bogatejše življenje. Raje se posvetimo sedanjemu trenutku in hvaležnosti za vse, kar imamo v sedanjosti. Mi imamo radi nadzor nad vsem, kar se nam dogaja, vendar to ni vsakič možno. Če stvari ne gredo kot pričakujemo, uporabimo še več energije , več truda, več kontrole, le da nam uspe. Včasih tako rešimo naše težave, ali napredujemo proti želenem cilju, ampak zelo pogosto ne znamo določiti meje in ugotoviti, kdaj je truda in kontrole dovolj, kdaj "gremo z glavo skozi steno". Ali postanemo vsiljivi in nemogoči, izčrpavamo sebe in druge okoli sebe? Ne znamo, kdaj se ustaviti in enostavno počakati. Mislimo, da moramo ves čas poskušati rešiti težavo ali linearno napredovati. Napredovanje in uspeh pa nikoli nista linearna in hitra, kot si mi predstavljamo.
Čuječnost pomeni tudi zavedanje dejstva, da ni potrebe, da bi bili nepotrpežljivi s samim seboj, kadar se kognitivni (miselni) in emocionalni vzorci v našem umu ne ujemajo z našimi željami oz. pričakovanji. Smo potrpežljivi tudi z našimi čustvi, ki si jih ne želimo, ali z mislimi ki se pojavljajo nenehno, brez da smo jih povabili v naš um. Kritiziramo se če se čutimo jezno, žalostno ali ustrašeno ter nimamo potrpežljivosti in sočutja do sebe v takšnih trenutkih. Moramo se spomniti da je tudi ta izkušnja normalna in je vsak človek doživlja občasno. Z potrpežljivostjo dovolimo našim čustvom, da obstajajo, trajajo nekaj časa, ampak jim dovolimo tudi, da gredo. Tako kot reka, ki teče, jih pustimo, da odidejo iz našega sistema. Z manj odpora in več potrpežljivosti ta proces poteka lažje in prijetnejše.
Koliko ste vi potrpežljivi, ko vam stvari ne gredo po vaših pričakovanjih? Kdaj je najteže ohraniti potrpežljivost? Ali se lahko ustavite, vdihnete trikrat, in počakate par trenutkov, ne počnete prav ničesar, si ne prizadevate prav ničesar? Samo dihajte in spremljajte lastno dihanje...
Poskušajte en teden opazovati situacije, ki zahtevajo vašo potrpežljivost, opazujte koliko ste potrpežljivi in spodbujajte se v tem čuječnem stališču.